Facebook
051 268 364

 Učenje

Zakaj specifične učne težave (SUT) nimajo genetskega izvora

otroci_ucenje_160816 Tokrat vam predstavljamo odlomek iz knjige specialne pedagoginje Doc. Dr. Tiziane Cristofari z naslovom 'Tako uničujemo miselnost naših otrok'.

V knjigi avtorica pripoveduje težko, a resnično zgodbo o otrocih, ki so bili zaznamovani s sindromom SUT - specifične učne težave. Pojasnjuje, kako je odkrila površinskost in ignoranco znanstvenih krogov, ki brez pomisleka na tisoče otrok označijo za bolne, tudi če to niso. Ta neustrašna pedagoginja razkriva interese, ki se skrivajo za nekaznovanostjo učiteljev, zdravnikov, psihologov in logopedov, ki pogosto samovoljno in brez pristojnosti diagnosticirajo bolezen zgolj zato, da bi povečali svoj ugled in dobili finančne ugodnosti, pri tem pa jih večkrat podpira tudi politika. Razlaga, da smo odrasli tisti, ki ne dovolimo otroku, da se ustrezno razvija, kar kasneje vodi v težave s pisanjem, branjem in računanjem. Pojasnjuje tudi, kako lahko vse tovrstne težave rešimo brez zdravniškega posega.
 
S pomočjo uglednih strokovnjakov (od zdravnikov do psihologov), znanih tako v Italiji kot v tujini in skozi znanstvene prispevke, ki so jih objavili številni poznavalci kognitivnega razvoja in psihiatrije, avtorica ovrže teze, ki genetiki in nevrobiologiji pripisujejo odgovornost za razvoj specifičnih učnih težav; ta prav tako ni pripisana določeni didaktiki. Pove, kaj so resnični razlogi za tako razširjeno stanje - razlogi, ki jih nihče ne želi priznati ali zanje prevzeti odgovornosti. Predvsem pa razkrije, kako lahko z znanjem in upoštevanjem pedagogike stanje premaknemo iz mrtve točke, saj je to edina veda, ki upošteva različne pristope ter kognitivni razvoj naših otrok in je tako vredna svojega mesta na šoli.
 
Disleksija: pomanjkanje pozornosti ali kaj drugega?
''Bila sem žalostna, preprosto neverjetno žalostna! Nisem bila bolna, niti depresivna, temveč žalostna, kot bi se lahko počutil vsak v tej težki in nepričakovani situaciji. Dobro. Morala sem ponovno začeti z zaupanjem vase, tako da sem zaupala knjigam, ki sem jih prebrala, in znanju, nisem pa smela zaupati mamam ali prijateljicam, ki so govorile samo o stvareh, o katerih niso vedele ničesar. Najmanj pa sem lahko zaupala institucijam. Razumem, da nimajo vsi časa, želje ali ustreznega znanja, da bi raziskali resnico, vendar po vsem slišanem o korupciji in lastnih interesih v različnih sektorjih to preprosto moramo storiti. Branimo se lahko samo s trdim znanjem in osveščenostjo. Branimo se lahko samo, če se ne pustimo zavesti s strani pomembnežev, politike in lobijev, ki stojijo za številnimi realnostmi," začenja Cristofarijeva.

"Če ne slišim še druge plati zgodbe, lahko sprejmem, da je rešitev samo ta, ki nam jo ponujajo. Če pa preberem nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar se govori, nekaj, kar je bilo argumentirano, razloženo in utemeljeno … torej, če se v zadevo ne poglobim ali si pred resnico celo zatiskam oči, ker je bolj preprosto vzeti tisto tabletko in ne razmišljati več o tem, potem igram igro, ki jo vodi sistem, podkupljena politika in gospodarski interes. Izključevanje pedagogike, kot sem že omenila, prinaša prav to: ljudje postanejo odvisni od lobijev, naj si bodo to zdravniški, politični, gospodarski ali drugi. Če bi dovolili, da so ljudje svobodni in osveščeni oz. bi ljudem dovolili, da sami raziskujejo zadeve, ki jim omogočijo boljše življenje, bi bili država in lobiji šibkejši  in bi bili primorani vzpostaviti boljšo demokracijo, da bi bili bolj verodostojni. Za vse to je potrebna šola, in v okviru šole prav pedagogika!" nadaljuje.

"Nisem bila v depresiji - samo ob omembi te besede sem postala potrta. Telo mi je samo sporočalo, kaj se je zgodilo. Bila je naravna reakcija na travmatične dogodke mojega mladega življenja. Ugotovila sem, da so mi zdravniki lagali. Da mi bodo zdravila uničila življenje. In to spoznanje mi je dalo moč. Ni bil več placebo efekt, ampak resničnost: že samo ker sem vedela, kaj je tisto, kar mi jemlje moč in nasmeh, sem se počutila bolje. Jasno je, da spoznanje ni spremenilo situacije, je pa razjasnilo moje stališče in počutje. Sedaj sem se lahko brez obotavljanja posvetila dekletoma in soprogu, počutila sem se dobro, nisem bila bolna in oni so verjetno doživljali mojo situacijo na podoben, mogoče še bolj boleč način.''

Zakaj se tudi oni niso počutili dobro?
''Dekleti sta se vračali domov vedno žalostni in depresivni, mogoče je bilo Sofii malo lažje. Giulia ni želela delati domačih nalog, ker je trdila, da so težke in jih ona ni sposobna rešiti. Sofia jo je skušala prepričati, da ni res, da je zelo sposobna. Giulia pa je vztrajala, da to ni zanjo, da je počasna in da se ne more zbrati. Bilo je nenavadno gledati dvojčici, kako sta popolnoma obrnili vlogo. Prej je bila Sofia tista, ki je nenehno potrebovala Giulio - ta je bila vedno vesela in samostojna. Toda po mamini smrti se Giulia ni uspela odzvati tako, kot je to storila Sofia…''

Kaj je imela Sofia, kar je Giulii primanjkovalo?'
 ''O tem sem veliko razmišljala in moram priznati, da sem se delno počutila krivo. V preteklosti je Sofia preživela več časa z menoj, več sem jo crkljala, ker sem čutila, da je bolj sramežljiva, bolj nežna; ona je bolj trpela zaradi mame. Tega nisem občutila pri Giulii, njena živahnost mi je na nek način preprečila, da bi tudi njej namenila toliko pozornosti. Mislim, da je bila to razlika. Sofii sem omogočila, da je razvila boljšo samozavest, ker sem ji ponudila naklonjenost, ki ji je mama ni znala dati. Bila sem pomembna oseba v njenem življenju in sem na nek način lahko nadomestila materino čustveno odsotnost. Giulia ni imela te čustvene podpore: ni imela razmerja z mamo, žal pa niti z menoj. Mislim, da je bila njena živahnost in sproščenost, njena skrb za sestrico samo način, s katerim je zapolnila to čustveno vrzel. Šele takrat, ko sem to spoznala, sem se s tem lahko spoprijela in razmere spremenila. Zavedala sem se, da je bila prav Giulia bolj ranljiva, ker ni našla načina, kako naj izrazi to čustveno pomanjkanje in samoto in ko je nastopila bolečina žal ni usvojila pravega orožja, da bi se z njo lahko spopadla.''

In kaj si storila, ko si to ugotovila?
''Najprej sem se soočila z njo. Morala sem spremeniti situacijo. Deklici sem želela povrniti nasmeh in željo, da bi še naprej bila najbolj priljubljena sestrica. V šoli je bila vedno uspešna in vsi ti negativni izidi so me zelo skrbeli. Vprašala sem jo, kaj ji na šoli ni všeč, česa jo je strah. Iskala sem dialog, ki ga v resnici z njo nisem nikoli imela. Morala sem zgraditi zaupanje in izkazati naklonjenost, ki je do tedaj ni bil nihče deležen. Morala sem preučiti in ponovno oceniti razmerje z vsemi, a tokrat je bila na vrsti ona, ker me je zelo skrbelo, kako neizmerno žalostna je vsakič prihajala iz šole.
 Po treh mesecih šole sem ugotovila, kaj sem spregledala (ali česa nisem hotela videti), zakaj sem se tudi jaz večkrat počutila utrujeno in … moram priznati, da se nisem želela soočiti z določenimi težavami. Ko sem se zavedala svojega psihološkega stanja, ko sem torej doumela razlog za svojo žalost, so se mi razjasnili tudi njihovi razlogi."


Več v knjigi Doc. Dr. Tiziane Cristofari 'Tako uničujemo miselnost naših otrok'...
 
 

 
Video: PRISTOPI K UČENJU SO ZELO RAZLIČNI - intervju z Lejo Mahnič (Leo Bevčič) v Novicah ob 13h na TV Slovenija  ogled videa