Facebook
051 268 364

 Vzgoja

Izginjanje moškega lika v sodobnih družinah

leja_210116 Večina tistih, ki so postali starši do 70-ih oz. 80-ih let minulega stoletja, je bila vzgajana s t.i. »apostolsko avtoriteto«. Starši so bili kot »apostoli«, ki so narekovali pravila oziroma norme, po katerih smo se morali otroci ravnati, pa čeprav se sami teh načel niso držali. Zato se je taki vzgoji tudi reklo »apostolska vzgoja«. Pri taki vzgoji otrok ne ponotranji moralnih vrednot, temveč se po njih ravna samo takrat, ko je starš zraven, ker sicer sledi kazen. Tovrsten vzgojni je poln etiket kot so: nesramen, neroden, nemaren, priden, poreden, len, nagajiv itd., ki otrokovo življenje zelo negativno zaznamujejo (več o tem v vsebini Otroci postanejo točno taki, za kakršne jih označujemo). Otrok, ki je vzgajan na ta način, razvije prepričanje: »Tak kot sem, nisem o.k.« In to globoko zasidrano, boleče prepričanje je pripeljalo do mnogih sodobnih vzgojnih teorij in pristopov, med katerimi pa mnogi niso v korist zdravemu razvoju otrok v odgovorne in zanesljive ter zadovoljne odrasle osebe, saj delujejo prav tako (morda celo še bolj) škodljivo kot metode »apostolske vzgoje«.

S spremembo življenjskega sloga, gospodarstva in sistematskim uvajanjem dobrega potrošnika so namreč tisti, ki vladajo svetu, izkoristili prav to prepričanje, da nismo »dovolj dobri« - predvsem pri ženskah, ki so bile zaradi tradicionalno pogojene vloge vzgajane v podrejenosti in ustrezanju - in z manipulacijo uvedli t.i. »permisivno vzgojo«, vzgojo brez meja, vzgojo navidezne svobode in razumevanja, vzgojo, ki otroka postavi v svet, ki nima sten, ovir in preprek (vsaj na prvi pogled ne) in kjer naj bi otrok lahko počel vse, kar si želi, saj naj bi bil to pogoj, da bo razvil vse svoje potenciale. 

Ranjena ženska, ki v sebi nosi velik občutek sramu in krivde, hkrati pa ni več finančno odvisna od moškega, je lahko najdestruktivnejše orožje do same sebe in svojih otrok. Svetu bi rada skrila vse svoje »ne o.k. dele«, ki jih nosi zasidrane globoko v svoji duši, in dokazala, da zna biti boljša ženska, boljša mama kot je bila njena mama... a tudi boljša šefica, boljša voznica, boljša športnica kot moški. Kar je velik deficit za družbo in človeštvo. Tako moški izgublja svojo vlogo v družini in v simbiozo med perfektno mamo in otroka nima več možnosti vstopa.

V takih okoliščinah so predvsem prikrajšani fantki, ki se napajajo iz moške energije, zato imamo toliko čustvenih invalidov, ki si po eni strani pri 40-ih še vedno ne upajo iz maminega »objema«, po drugi pa so jezni na ženske, ker so jezni na svojo mamo. Seveda je otrok, ki ga mama na tak način priklene nase zaradi nezdravega odnosa s svojim partnerjem, osamljenostjo in občutka, da je sama za vse, velika žrtev, kajti sprejeti mora odgovornost, ki je otrok ni zmožen sprejeti: odgovornost za srečo svoje mame.

Izginotje moškega lika v družini je destruktivno tudi za dekleta, saj mama ženskega otroka vzgaja drugače. Ranjeni ženski njen ženski otrok ne predstavlja nekaj pozitivnega, zato svojo prizadetost prenaša nanjo na direkten način: »Ženska si in paziti se moraš, kajti zunaj so šakali, ki samo čakajo, da boš pokazala, da si šibka. Zato te moram s trdo roko vzgojiti v močno žensko, ki ne bo potrebovala moškega.« Ali pa na drugi strani močno zatirana in prestrašena ženska svoji hčeri na vsakem koraku kaže, da je potrebno biti tiho, počakati, ne govoriti, pozabiti nase, narediti vse za druge.

Včasih ženska iz kompleksa bolečine, ker je bila v otroštvu prezrta ali osamljena, pretirano posega v intimo in osebnost otrok. Kar pripelje do tega, da otroci postanejo nesamostojni, nekreativni in povsem odvisni od nje. Ranjeni ženski to da občutek moči in pomembnosti, ne zaveda pa se, da oropa otroka možnosti, da bi se naučil biti samostojen in uživati v družbi samega sebe, kar mu v odrasli dobi lahko povzroči veliko težav.

Otrok je osebnost sama zase in ne sredstvo za izpolnjevanje naših želja. Povežimo se z njim in ga začnimo poslušati, mu zaupati, ga spoštovati kot samostojno osebnost. A če hočemo to dati našemu otroku, moramo to najprej imeti sami. Najprej moramo zaupati sami vase, potolažiti otroka v nas, ki morda ni bil dovolj dober, ter se zavedati, da smo odrasli, da nismo več žrtve in da lahko vzgojimo naše otroke v zadovoljne in srečne odrasle, za kar ni treba, da so popolni (po naših merilih).


Leja Mahnič


 
Video: PRISTOPI K UČENJU SO ZELO RAZLIČNI - intervju z Lejo Mahnič (Leo Bevčič) v Novicah ob 13h na TV Slovenija  ogled videa