Facebook
051 268 364

 Vzgoja

Kako nastanejo negotovi, brezvoljni in nepozorni otroci?

otrok_stars_220516 7 mesecev pred smrtjo je slavni ameriški psihiater Leon Eisenberg, ki je odkril motnjo ADHD (motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti), nemškemu tedniku Der Spiegel priznal, da so genetski vzroki bolezni (na podlagi katerih so izključili starševsko odgovornost in ki so bili podlaga za veliko število predpisanih receptov) več kot očitno precenjeni.

Dr. Tiziana Cristofari je specialna pedagoginja, dela pa kot docentka na univerzi v Rimu. Ogorčena je nad tem, kako enostavno dandanes institucije otrokom prilepijo kakšno 'psiholoko motnjo', zaradi česar ti zelo trpijo. Dr. Cristofari izpostavlja, da je v sodobnem času psihičnega trpinčenja vse več, sem pa uvršča tudi etiketiranje otrok za 'drugačne'.

Živimo v zelo površinskem svetu, kjer nas hiter tempo življenja in pomanjkanje potrpežljivosti do naših otrok pogosto silita v prenagle odločitve glede njihovih potencialov in kognitivnih/umskih sposobnosti. Večkrat starši to storijo zgolj zato, da bi se otresli odgovornosti, ki jo imajo do otrok in njihovega razvoja.  

"Starši k meni pogosto vodijo otroke, ki so čustveno malodušni, psihološko strti, brez motivacije in z zelo slabo samopodobo. Pridejo in mi povedo, da ima njihov otrok težave z učenjem, da joče, ker se noče učiti, da ne želi več hoditi v šolo. Pojasnijo mi, da je učiteljica ugotovila, da ima njihov otrok zagotovo težave z razumevanjem. Praviloma imajo ti otroci za seboj že posvete z logopedi in največkrat je zdravnik že podpisal,  da pri učenju zaostajajo. Ampak, veste kaj? V 99% primerih so ti otroci popolnoma zdravi in v roku enega leta nadoknadijo vse zaostanke!" pojasnjuje Dr. Tiziana Cristofari, ki se pogosto sprašuje,
če starši kdaj pomislijo na to, kako se otroci počutijo ob vseh teh lažnih govoricah o njihovi sposobnosti dojemanja. Kaj si mislijo o vseh tistih medicinskih raziskavah ali duhomornih vajah, ki so jim podvrženi samo zato, ker mogoče grdo pišejo? Nima morda tudi kakšen zdravnik, katerega recepta nikakor ne morete prebrati, nemara disgrafijo?
 
Kaj si mislijo otroci, ko so ožigosani? Da so manjvredni, drugačni, neumni, da niso tako sposobni kot njihovi sošolci. Tako se njihova psiha/duševno stanje spremeni in postane grda.  Izgubijo samospoštovanje, postanejo žalostni, boječi, v šoli se več ne želijo izpostavljati, ne čutijo se dovolj sposobne in sami sebe prepričajo, da ne bodo uspešno nadaljevali šolanja. Sprašujejo se,  zakaj se morajo še naprej učiti, zakaj morajo hoditi v šolo, čemu vse to služi ... zakaj šola preprosto ne pogori!

"Ogorčena sem nad učitelji, ki niso dovolj didaktično pripravljeni in ki si dovolijo postavljati diagnoze brez pristojnosti.
Ogorčena sem nad psihiatri, ki se trudijo, da bi pri otroku našli odstopanja v razvoju, medtem ko bi morali samo upoštevati njegov tempo učenja, kajti njihova diagnoza temelji na statistiki (naj vas spomnim, da je Albert Einstein pokazal svojo genialnost šele na univerzi; v procesu zgodnjega polanja je bil precej neuspešen, predvsem v matematiki. Danes pravijo, da je bil dislektik, na srečo pa mu takrat nihče ni preprečil, da verjame vase in da postane to, kar danes vsi poznamo),''
  še dodaja dr. Cristofari, ki trdi, da logopedi uničujejo miselnost otrok z duhamornimi vajami, ki otroka vedno bolj oddaljujejo od šole. Zakaj? Ker nočejo priznati, da 'bolnik' ne potrebuje njihove pomoči, temveč bolj učinkovite didaktične metode, ki jih oni preprosto ne znajo in ne obvladujejo.
 
Dr. Cristofari je mnenja, da je vse skupaj samo prelaganje odgovornosti: učitelji na starše, starši na zdravnika, zdravnik na logopeda, logoped pa na težavo, ki jo je diagnosticiral zdravnik in katero lahko le izboljšamo in ne ozdravimo. In zdravila ni. Zakaj? Ker v bistvu ni bolezni. 

Starši, vzemite si čas in prisluhnite otrokom. Dovolite jim, da se osamosvojijo in sami razvijajo lastne sposobnosti. Dovolite jim, da zrastejo, da sami osvojijo tisti košček ozemlja na šoli, ki bo pripadal samo njim. Sledite spremembam, katerim so otroci podvrženi zaradi šolanja samega. Poskusite razumeti, da je mogoče prava težava v odnosu, ki ga ima otrok z vami, z učitelji in s sošolci.  Ker to je dejstvo: največkrat imajo težave v šoli globoke korenine v medsebojnih odnosih.

Ne uničujmo torej mišljenja in vitalnosti naših otrok! Zberimo pogum in pretehtajmo naš odnos do otrok, učiteljev odnos do otrok. Šele po tem se podajmo na pot diagnosticiranja potencialni bolezni ali motnje, za katero naj bi otrok trpel. Spomnimo se, da je to, kar danes imenujemo disleksija, največkrat zloraba terminologije in zdravljenja na povsem zdravih otrocih v korist dobička. Ne zamešajmo težav z učenjem in v odnosih z boleznijo, ki je ni nihče dejansko preučil  in temelji samo na statistiki. Tako se bomo izognili temu, da vzgajamo negotove, uporniške, agresivne, brezvoljne, nepozorne, žalostne in prestrašene otroke, ki imajo največkrat zelo nizko samopodobo.


 
Video: PRISTOPI K UČENJU SO ZELO RAZLIČNI - intervju z Lejo Mahnič (Leo Bevčič) v Novicah ob 13h na TV Slovenija  ogled videa